Onesnaževanje

Snovi, ki povzročajo onesnaženost tal, se po terminologiji Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS 41/04), imenujemo nevarne snovi, v strokovni in laični literaturi zasledimo tudi izraza onesnažila in onesnaževala. Izvori teh snovi so:  

  • nevarni in posebni odpadki: gošče komunalnih in drugih čistilnih naprav ter greznic, razne odpadne snovi iz industrije, kompostirane odpadne snovi, radioaktivni odpadki,...;
  • onesnažen zrak z urbanimi in industrijskimi emisijami;
  • oporečne namakalne ali poplavne vode;
  • organska (gnojevka) in mineralna (rudninska) gnojila;
  • fitofarmacevtska sredstva;
  • mulj iz rečnih strug in jezer in
  • druge potencialni viri.

 

Glede na kemijsko sestavo jih delimo v anorganske in organske nevarne snovi. Kemijska oblika in lastnosti spojine pogojujejo razgradnjo, adsorpcijo in mobilnost oz. gibljivost snovi v sistemu tla - rastlina - talna voda. Od tega in od nekaterih lastnosti tal je odvisen negativen ali celo toksičen učinek nevarnih snovi in njihova usoda v tleh. Organske in anorganske spojine se razlikujejo predvsem v tem, da se večina organskih spojin v tleh razgradi, anorganske pa se v tleh kopičijo. Seveda so izjeme, tako pri organskih spojinah, saj so nekatere zelo obstojne, na primer klorirani in poliklorirani ogljikovodiki, ki ostanejo v tleh več let; kot tudi pri anorganskih spojinah, kjer poznamo zelo mobilne spojine, na primer nitrat, ki se lahko hitro izperejo iz tal.

 

Glede na izvor onesnaževanja lahko govorimo o onesnaževanju iz kmetijstva, industrije, mest in prometa. Glede na način kako onesnažila pridejo do tal, delimo proces onesnaževanja na razpršeno, točkovno in linijsko.

 

 

Načini onesnaževanja tal (risba: M. Zupan)

Onesnaževanje zaradi kmetijske dejavnosti zajema namerne in nenamerne, neposredne in posredne vnose nevarnih snovi v tla. Izstopata predvsem uporaba fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih (rudninskih) gnojil. Onesnaženost tal in ostalih delov okolja zaradi kmetijstva je lahko tudi posledica nestrokovne rabe gnojevke, uporabe oporečnih kompostov in drugih dodatkov tlom, namakanje (zalivanje) z oporečno vodo in podobno. Ni vsako gnojenje in vsaka uporaba herbicidov onesnaževanje tal, dejstvo pa je, da gre v teh dveh primerih lahko za vnašanje tudi potencialno nevarnih snovi v tla. Kmetijska stroka se zaveda možnih negativnih posledic nestrokovne in pretirane rabe fitofarmacevtskih sredstev in gnojil, kar nakazujejo usmeritve v integrirano in ekološko pridelavo, vendar je za pokrivanje trenutnih človeških potreb po hrani uporaba le-teh neobhodna.

Za nekmetijsko onesnaževanje je značilno, da prevladuje razpršeno onesnaževanje tal preko zraka. Industrijske emisije (izpusti v zrak), plini in prašni delci iz termoelektraren in odlagališč, dimni plini iz individualnih kurišč ter emisije iz prometa so najpogostejši razlog za onesnažen zrak. Nevarne snovi v zraku potujejo v plinasti, tekoči ali trdni obliki glede na njihove lastnosti in vremenske razmere različno daleč. Nekatere nevarne snovi ogrožajo naše zdravje ter toksično delujejo na rastline neposredo (SO2, dušikove spojine in hlapne organske spojine, fluoridi). Pri teh je akumulacija v tleh neizrazita in jih je z analizami tal težje dokazati, čeprav kartkoročno lahko povzročijo veliko škode na rastlinah in negativno vplivajo na zdravje ljudi. V nasprotju so kovine običajno v zraku v majhnih koncentracijah, zato so neposredno manj nevarne, vendar se lahko zaradi dolgotrajnih emisij nakopičijo v tleh (npr. svinec iz prometnih emisij). Posledica onesnaževanja preko zraka so onesnažena tla in vegetacija ne samo lokalno, ampak tudi v večji oddaljenosti od vira onesnaževanja.

Poleg razpršenega onesnaževanja poznamo tudi točkovno onesnaževanje tal. Običajno je mesto onesnaženja mnogo bolj kontaminirano, kot pri razpršenem onesnaženju, vendar so posledice praviloma le lokalne. Primer točkovnega onesnaževanja so razne deponije in odlagališča odpadkov. Urejene komunalne ali industrijske deponije, kjer je odlaganje odpadkov nadzorovano, izcedne vode kontrolirane in prečiščene, odpadki redno prekriti z mineralnim slojem in kjer ne prihaja do samovžigov, za onesnaževanje tal praviloma niso problematične. Vsa divja odlagališča in deponije brez zgoraj naštetih ukrepov lahko neposredno onesnažijo tla. Zelo nevarna so nenadzorovana odlagališča industrijskih odpadkov, ki z izcednimi vodami, dvigovanjem prahu ali zaradi samovžigov ogrožajo okolje in človeka. Točkovno onesnaževanje tal lahko pozroči tudi odlaganje gošč komunalnih in drugih čistilnih naprav ter greznic, kompostiranih odpadkov ter rečnih in jezerskih muljev in sedimentov, v kolikor le-ti vsebujejo preveč nevarnih snovi.  Prav tako se tla lahko onesnažijo z odpadno oziroma onesnaženo vodo, s komunalnimi odplakami (neustrezna kanalizacija)  ali iz onesnaženih vodotokov. Poleg že opisanih nevarnih snovi se v teh primerih v tla lahko vnesejo tudi jajčeca parazitov in patogene bakterije.