Svetovalec za rabo tal

V aplikaciji SVET TAL so navedeni  nasveti in ukrepi za onesnažena območja. Izbor ukrepov, ki ga predlagamo ni dokončen in se bo v fazi testiranja aplikacije verjetno še dopolnjeval. Ukrepe smo označili z decimalno šifro in jih glede zahtevnosti in možnosti izvedbe razdelili v pet glavnih skupin.  Vsi ukrepi so v nadaljevanju podrobno opisani. 

KATEGORIZACIJA ONESNAŽENIH TAL

Nasveti in ukrepi so oblikovani glede na rabo tal in stopnjo onesnaženosti. Splošno ravnanje glede na stopnjo onesnaženosti tal podajamo v preglednici 2. Pripravili smo tudi matriko nasvetov in ukrepov za različne rabe tal za štiri kategorije onesnaženosti tal (Preglednica 3):Stopnjo onesnaženosti tal smo opredelili glede na Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur.l.RS 68/96):

  • neonesnažena tla (N) – vsebnost nevarnih snovi (onesnažil) je v območju naravnega ozadja oziroma pod mejo detekcije in mora biti hkrati tudi manjša od mejne imisijske vrednosti; 
  • povečane vsebnosti (M) – vsebnost ene ali več nevarnih snovi presega mejno imisijsko vrednost;
  • onesnažena tla (O) - vsebnost ene ali več nevarnih snovi presega opozorilno imisijsko vrednost;
  • kritično onesnažena tla (K) - vsebnost ene ali več nevarnih snovi presega kritično imisijsko vrednost.

 

Navodilo za branje preglednic:

V pregledniciah je za posamezno kategorijo lahko navedenih več različnih ukrepov, ki se ali dopolnjujejo, kar pomeni,  da se izvajajo paralelno ali pa opcijsko izbiramo med več možnostmi.

Primer ukrepov, ki se lahko dopolnjujejo je preventivni ukrep 1.2 'pogostejše sledenje kakovosti pridelkov' in prilagoditveni ukrep 2.1 'omejen izbor kmetijskih rastlin za prehrano in živila rastlinskega izvora'.

Primer opcijskih ukrepov sta tehnična ukrepa za otroška igrišča 3.2 'preplastitev tal' ali 3.3 'zamenjava zgornjega sloja tal'  od katerih lahko izvedemo tistega, ki je najbolj optimalen za dotično situacijo.

Opis ukrepov in nasvetov za onesnažena območja

Splošno ravnanje glede na stopnjo onesnaženosti tal podajamo v preglednici 2 in je vezano na mejne, opozorilne in kritične imisijske vrednosti za 11 anorganskih nevarnih snovi in 7 skupin organskih nevarnih snovi, ki so določene v Uredbi o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur. l. RS 68/96).  

Preglednica 2: Okvirni program ukrepov glede na doseženo stopnjo onesnaženosti tal iz Uredbe  o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur. l. RS 68/96).  

STOPNJA ONESNAŽENOSTI TALVPLIV ONESNAŽENIH TAL NA OKOLJEPOTREBNI UKREPIBODOČA RABAPRIDELAVA HRANE IN KRME TER OBMOČJA ZA ZAJEM PITNE VODE

do mejne vrednosti

ni  vpliva

preventiva

neomejena

neomejena

mejna vrednost

do

opozorilne vrednosti

tveganja zaradi onesnaženih tal ne pričakujemo

ostrejša preventiva in kontrola stanja tal

možne so vse rabe tal ob občasni kontroli stanja 

omejena pridelava najbolj ‘kritičnih’ vrtnin, ne  priporoča se intenzivna pridelava listne zelenjave in korenovk,

kontrola vrtnin, krme in podtalnice

opozorilna vrednost

do

kritične vrednosti

tveganje je možno

nadaljnje raziskave tal;

posredni sanacijski ukrepi (omejitve rabe tal),

lahko tudi nekatere enostavne izvedbe neposrednih san. uk.

pogojno so možne vse rabe tal, vrtove za pridelavo vrtnin odsvetujemo, redna kontrola stanja - monitoring

zelo omejena pridelava vrtnin (le najmanj dovzetne za sprejem težkih kovin,  redna in pogosta kontrola kmetijskih rastlin, krme in podtalnice

presežena

kritična vrednost

tveganje je zelo verjetno

neposredni sanacijski ukrepi oziroma izključitev vsakovrstne rabe tal, ki lahko predstavlja izvor širjenja nevarnih snovi iz tal

v okolje oziroma kakorkoli ogroža zdravje človeka

nekmetijska raba

prepovedana uporaba rastlin za prehrano živali in človeka, površine morajo biti ozelenjene, rastlinska masa se kompostira in odlaga na deponijo (rekultivacija deponij, avtocestnih brežin, .);

kontrola podtalnice in eventuelna začasna prepoved rabe vode za pitje 

 

V preglednici 3 smo vsako kategorijo (stopnjo) onesnaženosti tal razširili še glede na rabo tal. Zaradi preglednosti je razdeljena v štiri tabele (matrike), kjer so nasveti označeni s numerično kodo.  

  1. Ukrepi niso predvideni oziroma potrebni
    1. Posebni ukrepi niso potrebni, izvaja se nadzor v okviru sektorskih politik (kontrola rodovitnosti tal, analize tal za potrebe finančnih vzpodbud, inšpekcijski nadzor, …).
  2. Preventivni ukrepi
    1. pogostejše sledenje kakovosti tal

      Onesnaženost tal se v času lahko spreminja. Hitrost sprememb je odvisna od vrste potencialno nevarnih snovi v tleh, izvorov emisij, klimatskih dejavnikov, lastnosti tal in rabe zemljišč. Za večino anorganskih nevarnih snovi velja, da so v tleh slabo mobilne, se dobro vežejo na talne delce in ostajajo v tleh daljše časovno obdobje. Za večino organskih nevarnih snovi velja, da se v tleh zaradi mikrobne aktivnosti razgrajujejo, čeprav so med njimi tudi take, ki v tleh ostajajo skozi daljše časovno obdobje (obstojne spojine, kot naprimer DDT). S sledenjem kakovosti tal spremljamo dinamiko onesnažil v tleh in ugotavljamo lastnosti tal, ki vplivajo na dostopnost potencialno nevarnih snovi za rastline in njihovo mobilnost v tleh.

    2. pogostejše sledenje kakovosti pridelkov

      Sprejem nevarnih snovi v rastline je odvisen od številnih dejavnikov: vrste in starosti rastline, stopnje onesnaženosti tal in talnih lastnostih, klimatskih razmer in agrotehničnih ukrepov. Vsebnost potencialno nevarnih snovi v tleh ne moremo zagotovo predvideti zgolj na osnovi podatkov o onesnaženosti tal, zato je potrebno pogostejše sledenje kakovosti pridelkov.

  3. Prilagoditveni ukrepi
    1. omejen izbor kmetijskih rastlin za hrano ali živila rastlinskega izvora

      Na področju pridelave hrane na onesnaženem območju, moramo upoštevati tako uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih vrednostih nevarnih snovi v tleh (ur. l RS 68/96), kot priporočila o izboru rastlin za gojenje. Rastline se razlikujejo po sprejemu potencialno nevarnih snovi v užitne dele. Glede na sprejem potencialno nevarnih kovin v užitne dele rastlin velja naslednja rezdelitev v skupine:

      • Visok sprejem: solata, špinača, artičoka, endivija, kreša, repa, korenje
      • Srednji sprejem: ohrovt, pesa, repa, redkvica, ogrščica, krompir, čebula, pšenica
      • Nizek sprejem: zelje, koruza, brstični ohrovt, cvetača, zelena, jagodičevje
      • Zelo nizek sprejem: fižol, grah, kumare, paradižnik, paprika, sadje, bučke

      Če vsebnost nobene izmed potencialno nevarne snovi ne presega mejne vrednosti, je raba tal praviloma neomejena, pri čemer pa ne izključujemo možnosti kontaminacije rastlin z onesnaževanjem preko zraka ali vode za zalivanje oziroma pripravki, ki jih uporabljamo na vrtu (gnojila, sredstva za varstvo rastlin).

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh med mejno in opozorilno imisijsko vrednostjo, je vsebnost snovi v rastlinskem tkivu lahko povečana, zlasti v užitnih delih rastlin iz prve in druge skupine, vendar se ne pričakuje, da bi vrednosti v užitnem rastlinskem tkivu dosegale ali presegale normativne vrednosti za rastline.

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh med opozorilno in kritično imisijsko vrednostjo, je vsebnost snovi v rastlinskem tkivu lahko povečana, zlasti v užitnih delih rastlin iz prve in druge skupine. Vrednosti v užitnem rastlinskem tkivu lahko dosegajo ali presegajo normativne vrednosti za rastline, ki so predpisane v uredbi komisije (ES)  št. 1881/2006 in št. 629/2008. Ne priporočamo gojenja rastlin, pri katerih je užitni del koren ali list (skupini 1 in 2), ker velja za njih večja verjetnost za vsebnost prekomernih količin kovin, oziroma priporočamo občasno analizo rastlin iz teh dveh skupin, ker je sprejem v rastline odvisen tudi od mikrolokalnih dejavnikov (lastnosti tal, vremenskih razmer, uporabe specialnih tehnologij,…).

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh nad kritično imisijsko vrednostjo, obstaja velika verjetnost, da vsebnosti v rastlinskem tkivu presegajo dovoljene vrednosti, ki jih predpisuje uredba komisije (ES) št. 1881/2006 in št. 629/2008, zato na takih območjih ni dovoljena kmetijska pridelava (Uredba Ur.l. RS 68/96).

    2. omejen izbor kmetijskih rastlin za krmo in živila živalskega izvora

      Pri pridelavi krme na onesnaženem območju, moramo upoštevati Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur. l RS 68/96) in Pravilnik o zdravstveni ustreznosti krme (Ur.l.RS 65/02). Rastline, ki jih uporabljamo za krmo se razlikujejo po sprejemu potencialno nevarnih snovi v uporabne dele zato imajo različne kategorije krme različne normativne vrednosti (Priloga 2 v Pravilniku Ur.l.RS 65/02).  

      Če vsebnost nobene izmed potencialno nevarne snovi ne presega mejne vrednosti, je raba tal praviloma neomejena, pri čemer pa ne izključujemo možnosti kontaminacije rastlin z onesnaževanjem preko zraka (prašenje iz cest, predvsem makadamskih) oziroma pripravki, ki jih uporabljamo pri tehnologiji pridelave (gnojila, sredstva za varstvo rastlin).

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh med mejno in opozorilno imisijsko vrednostjo, je vsebnost snovi v rastlinskem tkivu lahko povečana, zlasti v zelenih delih rastlin, vendar se ne pričakuje, da bi vrednosti v krmi dosegale ali presegale normativne vrednosti za različne vrste krme.

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh med opozorilno in kritično imisijsko vrednostjo, je vsebnost snovi v rastlinskem tkivu lahko povečana tako zaradi sprejema kot zaradi prašenja pri spravilu krme na travniku ali med obdelavo krmnih posevkov na njivah.   Vrednosti v rastlinskem tkivu lahko dosegajo ali presegajo dovoljene količine, ki jih predpisuje Pravilnik o zdravstveni ustreznosti krme (Ur.l.RS 65/02).  Ne priporočamo gojenja krmnih rastlin,  kjer je uporabni del koren in bolj pogosto analizo ostalih krmnih rastlin saj je    sprejem v rastline odvisen tudi od mikrolokalnih dejavnikov (lastnosti tal, vremenskih razmer, uporabe specialnih tehnologij,…).

      Če je koncentracija potencialno nevarnih snovi v tleh nad kritično imisijsko vrednostjo (Uredba Ur.l. RS 68/96), obstaja velika verjetnost, da vsebnosti v rastlinskem tkivu presegajo dovoljene vrednosti, ki jih predpisuje Pravilnik o zdravstveni ustreznosti krme(Ur.l.RS 65/02), zato je na takih območjih omejena pridelava krme, katere zdravstvena ustreznost se mora redno nadzorovati.

    3. pridelava energetskih in industrijskih rastlin

      Na onesnaženih območjih je možna pridelava energetskih ali okrasnih rastlin, torej rastlin, ki niso namenjene uživanju, pri čemer pa moramo v največji meri preprečiti prašenje talnih delcev. Pri pridelavi energetskih rastlin je potrebno pripraviti študijo iz katere je razvidna vsebnost kovin v tkivih in poti porabe različnih rastlinskih ostankov, da pri nadaljnji uporabi kontaminiranih rastlin preprečimo re-kontaminacijo.

    4. omejitev uporabe divjih rastlin (zelišča, gobe, lesnate rastline)

      Gobe in zelišča imajo lahko zelo velik privzem potencialno toksičnih snovi iz tal. Onesnažila so lahko na rastlinah naložena tudi v obliki prahu, zračnega depozita in blata. Zato na zelo onesnaženih območjih odsvetujemo nabiranje gob in divjih rastlin.

    5. alternativna obdelava tal

      Za vsa onesnažena območja velja, da je potrebno v čim večji meri preprečevati prašenje tal. Emisija prašnih talnih delcev je zlasti velika, če tla obdelujemo (oranje in predsetvena obdelava) v suhem in vetrovnem vremenu in če puščamo površine več mesecev gole (po spravilu pridelkov). Prašenje oziroma emisijo talnih delcev v zrak lahko zmanjšamo s prilagojenjimi sistemi obelave tal. Priporočljiv je sistem minimalne oziroma ohranitvene obdelave tal, kjer namesto klasičnega oranja spomladi njivo pripravimo le s podrahljalnikom ali izvedemo direktno setev. S tem tudi vračamo rastlinske ostanke v tla in povečujemo količino organske snovi v tleh.

    6. dodatki tlom za zmanjšanje dostopnosti onesnažil

      Dostopnost potencialno nevarnih kovin v tleh za rastline je odvisna od talnih lastnost; predvsem od kislosti tal (pH tal), teksture in deleža organske snovi v tleh. Večina kovin je bolj mobilna in dostopna rastlinam v kislem okolju, teksturno lažjih tleh in tleh z malo humusa. Zato vsi dodatki tlom, s katerimi spremenimo omenjene lastnosti, delujejo pozitivno v smislu zmanjšanega sprejema predvsem anorganskih onesnažil v rastline.

      Nekateri dodati tlem so:

      DodatekUčinekUporaba

      sredstva za apnjenje: hidratizirano apno, apnenčev ali dolomitni pesek, lesni pepel, …

      sprememba pH vrednosti tal

      v tleh kjer je pH vrednost <6,0

      sredstva za povečanje organske snovi (humusa) v tleh: hlevski gnoj in druga živinska gnojila, zeleni podor, komposti, neoporečne gošče iz čistilnih naprav, neoporečni digestati iz bioplinarn, ..

      povečanje vsebnosti organske snovi (humusa) v tleh in s tem tudi sorptivne sposobnosti

      v tleh kjer je delež organske snovi < 2 % oziroma da zagotovimo vsebnost organske snovi v območju 10% deleža gline v tleh

      mineralna sredstva za povečanje sorptivne sposobnosti: apatit, vermikulit, …

      povečanje sposobnosti tal za vezavo onesnažil

      v tleh, kjer je kationska izmenjalna kapaciteta <20mmol/100g tal

    7. ozelenitev oziroma skrb za travno rušo

      Za vsa onesnažena območja velja, da je potrebno v čim večji meri preprečevati prašenje tal. Zelo učinkovita obramba proti prašenju tal je zatravitev zemljišč in skrb za travno rušo (redna košnja, namakanje, gnojenje, dosejavanje).

  4. Tehnični ukrepi na mestu samem (in situ)

    Primerni so za manjša, zelo kontaminirana območja z občutljivo rabo tal (otroška igrišča, zelenjavni vrtovi), ki jo ne želimo ali moremo spreminjati.

    1. preplastitev s trdnimi materiali (tlakovci, plošče iz tartana ali betona, … )

      S preplastitvijo tal preprečimo prašenje in blatenje golih (erodiranih površin). Osnovni ukrep v mestih je skrb za trajno pokrovnost tal. Na odprtih zelenicah to lahko dosežemo z vestnim vzdrževanjem travne ruše in z ureditvijo dovolj tlakovanih poti za prehode, zlasti tam, kjer so ljudje spontano ustvarili poti. Pod drevesi in grmovjem je zaradi sence težko zagotoviti ustrezno rast travne ruše. Taka mesta lahko saniramo z drugimi naravnimi prekritji, kot so leseni čoki, ki jih zabijemo v tla ali z lubjem. V parkih erodirana mesta nastajajo tudi ob in pod klopcami. Na javnih otroških igriščih ter na igriščih ob vrtcih in šolah so zelo obremenjene površine pod in ob igralih. Na teh mestih je nemogoče vzdrževati kvalitetno travno rušo četudi izvajamo redno vzdrževanje, zato je nujno, da taka mesta prekrijemo z drugimi materiali. Zaradi velike obremenjenosti, se dobro obnesejo umetni materiali (kot npr. tartan), ki so bili razviti za športne namene.

    2. Preplastitev tal s čisto zemljino

      Preplastitev tal s čisto zemljino je poceni in kratkoročno učinkovt ukrep, predvsem primeren za površine, ki jih ne obdelujemo (orjemo, lopatamo, mešamo). Navoz neonesnažene zemljine v debelini vsaj 20-30 cm prepreči vnos potencialno nevarnih snovi iz tal v človeka preko vdihovanja prahu in deloma prepreči sprejem kovin v rastline. Ascendentni tokvi vode (kapilarni dvig) in redistribucija snovi zaradi biološke aktivnosti lahko preprečijo dolgoročni učinek tega ukrepa. Potreben je reden monitoring takih površin.

    3. Odkop in zamenjava zgornjega sloja tal s čisto zemljino

      Odkop in zamenjava zgornjega sloja tal s čisto zemljino je primeren ukrep za močno onesnažena zemljišča manjših dimenzij. Ker je velik del potencialno nevarnih snovi akumuliran v zgornjem sloju tal, lahko s tem onesnažila tudi odstranimo. Navoz neonesnaženega materiala v višini 20-30 cm prepreči vnos potencialno nevarnih snovi v človeka z vdihovanjem onesnaženih tal in prepreči sprejem kovin v rastline. Zato je tak ukrep primeren tudi za zemljišča, ki jih obdelujemo (orjemo, lopatamo, mešamo). Onesnaženo zemljino, ki jo odkopljemo, ne smemo nekontrolirano odlagati drugje v naravi. Onesnažena tla so nevarni odpadek in jih moramo odložiti na ustrezni deponiji. Stroški so zaradi tega večji kot pri preplastitvi tal brez odkopa. Najbolje je, da ta ukrep izvajamo v dogovoru z lokalno skupnostjo (občina). Potreben je reden monitoring takih površin.

    4. stabilizacija tal s cementiranjem in drugi načini fiksacije onesnažil v tleh

      Zelo močno onesnažena zemljišča, ki se največkrat nahajajo ob opuščenih industrijskih in rudniških objektih, in kjer lahko vsebnost potencialno nevarnih snovi v tleh večkrat presega kritične vrednosti, je potrebno sanirati s posebnimi ukrepi stabilizacije tal. Možni tehnološki postopki so cementacija in vitrifikacija tal, kar pa je povezano z veliki stroški.

  5. Tehnični ukrepi v obratu za čiščenje tal (ex situ)

    V zadnjih dvajsetih letih so številni raziskovalci razvijali in preizkušali različne postopke čiščenja tal. Metode čiščenja tal se razlikujejo glede na vrsto in število potencialno nevarnih snovi v tleh, stopnjo onesnaženosti in lastnosti tal. Za anorganske nevarne snovi so najučinkovitejše metode spiranja tal s kislinami ali ligandi. Odstranjevanje organskih onesnažil največkrat poteka s pospešeno mikrobno razgradnjo, kot je npr. kompostiranje. Čiščenje (remediacija) običajno poteka tako, da tla izkopljemo in jih očistimo v obratu za čiščenje (ex situ), kar je povezano z večjimi stroški. Poleg sredstev za čiščenje tal je potrebno zagotoviti tudi sredstva za transport in dodatke tlom za ponovno vzpostavitev rodovitnosti tal. Metode čiščenja tal namreč lahko poslabšajo rodovitnost tal zaradi spiranja hranil, stresnega vpliva na talne organizme in poslabšanja fizikalnih lastnosti tal. Za ponovno vzpostavitev rodovitnosti tal je potrebno daljše časovno obdobje. Potreben je tudi reden monitoring remediiranih površin. Poleg postopkov kemičnega čiščenja tal poznamo tudi metode čiščenja tal z rastlinami (fitoekstrakcija). Ti postopki so večinoma cenejši, a dolgotrajnejši od postopkov kemičnega čiščenja.

    1. pranje tal z ligandi in odstranjevanje kovin
    2. odstranjevanje organskih onesnažil
    3. fitoremediacijske tehnike na posebnih rastiščih (fitoekstracija, fitostabilizacija, ….)
  6. Drugi ukrepi
    1. ukrepi ob izkopih onesnaženih tal in/ali rekonstrukcijah stavb na onesnaženem območju

      Vsak izkop zemljine na onesnaženem območju pomeni nov vir onesnaževanja s prašenjem (onesnaževanje preko zraka) in ustvarjanjem kontaminiranega odpadka. Če so le ti nujni in v skladu s prostorsko ureditvenimi načrti, morajo biti izvedeni s strogimi preventivnimi ukrepi za zaščito delavcev, za preprečevanje prašenja na mestu izkopa in ob transportu ter za ustrezno odlaganje v skladu z zakonodajo o odpadkih. Delavci morajo biti informirani, da delajo izkop na onesnaženem območju, opremljeni z ustrezno zaščitno opremo (oblačila, maske), zagotovljena mora biti možnost osebne higijene na mestu in organizirana prehrana v neonesnaženem okolju. Dodatno kontaminacijo okolja zaradi prašenja preprečimo z ustreznim vlaženjem. Kritično onesnažena območja bolje zaščitimo s šotorom. Izkopana kontaminirana zemljina mora biti pri transportu prekrita s ponjavo in odložena izključno na primernih dlagališčih, vsak premik zemljine mora biti evidentiran. Tudi pri podiranju stavb na močno onesnaženih območjih morajo biti zagotovljeni vsi ukrepi za zaščito delavcev in okoliškega prebivalstva.