Zgradba in lastnosti tal

Talni profil je navpični prerez tal od površja do matične podlage. V tako nastalem  prečnem prerezu je vidna razporeditev  talnih horizontov. Horizonti so plasti, bolj ali manj vzporedne s talnim površjem, ki so nastali v procesu nastanka in razvoja tal v neki medsebojni odvisnosti. V tem se razlikujejo od slojev, to je plasti, ki so bile nanesene ena na drugo brez neke medsebojne povezave. Horizonti imajo svoja imena in oznake. Kadar nastopajo v značilnem zaporedju za določeno vrsto tal govorimo o diagnostičnih horizontih, saj določajo oz. diagnosticirajo ta tla. Glavne horizonte označujemo z velikimi tiskanimi črkami, podhorizonte pa z malimi črkami, včasih pa tudi z arabskimi številkami. Sloje označujemo z rimskimi številkami.

Oznake in opis diagnostičnih talnih horizontov

Oznaka horizontaOpis diagnostičnih lastnosti

O

 

Ol

Of

Oh

organski horizonti;

ležijo nad mineralnim delom tal, vsebujejo nad 35% organske snovi; najbolj pogosti so v gozdu:

suho listje, iglice in drugi rastlinski ostanki

deloma razpadli rastlinski ostanki

humificirana organska snov

A

 

Ah

Ap

Aa

(A) ali Ai

humusno akumulativni (površinski) horizonti ( tudi humusni horizont )

je temno obarvan zaradi prisotnosti humusnih snovi:

s humusom obogaten površinski talni horizont

zgornji horizont na njivah, ki je nastal z oranjem

zgornji horizont, kjer se pogosto zadržuje voda

inicialna oblika A horizonta

 

 

Amo*

molični (mollis - mehek, blag), ima:

- debelino horizonta, ki je večja od 10 cm, če leži na trdi kamnini, ali večja od 25 cm, če je skupna globina tal večja od 75 cm, ali večja od ene tretjine skupne globine tal, če so tla plitvejša od 75 cm.

- dovolj dobro izraženo strukturo, tako da horizont ne postane trd in masiven, če se izsuši

- stopnjo nasičenosti z bazičnimi kationi ki presega 50%

- temno barvo po Munsellovem atlasu je chroma manjša od 3,5 v vlažnem stanju in value temnejša od 3,5 v vlažnem in 5,5 v suhem stanju

Aum*

 

umbrični (umbra - senca); horizont izpolnjuje kriterije za globino tako kakor molični horizont, stopnja nasičenosti z bazičnimi kationi pa je manjša od 50%, ima slabo izraženo strukturo in postane trd in masiven ob izsušitvi.  

Aoh*

ohrični (ochros - bled ) horizont je svetlejše barve in manjše globine oz. debeline od moličnega ali umbričnega. Struktura je slabo izražena, tako da postane lahko trd in kompakten ob izsušitvi.

B

 

 

Bv

Brz

kambični horizonti;

so rjavi, rumeni ali rdeči in so nastali zaradi preperevanja matične podlage na mestu:

nastal je  zaradi preperevanja primarnih mineralov in tvorbe gline

nastal je zaradi kopičenja netopnega ostanka pri preperevanju apnenca ali dolomita 

opomba: starejši načini zapisa kambičnega horizonta  (B), (B)v, (B)rz

B

 

Bt

Bh

Bfe

iluvialni horizonti;

v njih se zadržujejo izprane snovi iz zgornjih horizontov:

vsebuje več gline kot horizont nad njim

vsebuje več humusnih snovi izpranih iz O ali E horizonta

vsebuje izprane seskvi okside

E

eluvialni horizont;

je svetlejši zaradi izpiranja finih talnih delcev (gline) in humusnih snovi, nahaja se pod O ali A in nad B horizontom

G

 

Go

Gr

glejni horizonti;

zaradi zastajanja podtalnice so modrikasto sivkasti, lahko tudi z rjastimi madeži:

oksidiran del horizonta G - nihanje podtalnice (rjasti madeži)

reduciran del horizonta G - trajna podtalnica (popolnoma siv)

g

horizont, ki je nastal zaradi vpliva občasno stoječe površinske vode; je marmoriran - rjaste in belo sive pege, lahko pa tudi popolnoma siv

T ali H

šotni horizont;

slabo razkrojena organska snov, ki se kopiči v anaerobnih

 in vlažnih razmerah (barje)

P

antropogeni horizont;

umetno ustvarjen horizont, včasih je pomešanih več naravnih talnih horizontov

C

zdrobljena (preperela) matična podlaga (kamnina)

R

čvrsta kamnina

*  dodano po FAO(1975).

Slika: talni horizonti označeni v profilu  slika Tomaž Prus

 

Tla so trifazni sistem. Med trdnim delom tal so pore, ki so napolnjene z zrakom ali vodo. Vodi v tleh rečemo tudi talna raztopina, ki obliva trdne talne delce, omogoča izmenjavo ionov, hidrolizo in druge kemijske reakcije v tleh. Trifazna zgradba tal omogoča rodovitnost tal. V spodnjih plasteh tal prevladujejo mineralne komponente, ki v geokemični sestavi odražajo izvorno kamninsko osnovo. V zgornjih plasteh je mineralni osnovi primešana organska snov, ki daje tlom temnejšo barvo in potencial za mikrobiološko aktivnost. Zaradi počasnega nastajanja uvrščamo tla med neobnovljive naravne vire neobhodno pomembne za obstoj človeštva.

Talni horizonti se med seboj lahko močno razlikujejo po fizikalnih, kemičnih, biotskih in morfoloških lastnostih. Slednje zabeležimo ob opisu profila in so razvidne tudi iz slik-fotografij talnega profila. Fizikalne, kemične in tudi biotske, zlasti mikrobiološke, pa ugotavljamo z ustreznimi postopki v ta namen usposobljenih  laboratorijih.

Slika: nekatere kemijske lastnosti lahko, vsaj okvirno,  določimo tudi na terenu  slika Marko Zupan

Med pomembne, tako rekoč osnovne, talne lastnosti spadata tekstura in struktura tal. Mineralne talne delce v tleh delimo na več velikostnih skupin. Skelet sestavljajo kamninski delci večji od 2mm, vendar ne sodi med trdno fazo tal v ožjem pomenu. Teksturo tal namreč določa razmerje med mineralnimi delci manjšimi od 2 mm. To so pesek od 2-0,05 mm, melj od 0,05 do 0,002 in glina, ki je manjša od 0,002 mm. Ob tem ko prevlada delež posamezne frakcije, lahko rečemo da so tla peščena, meljasta ali glinasta. V teksturi je posebnost ilovica. Čeprav v pogovornem jeziku ljudje pogosto enačijo ilovico in glino, je ilovica posebna v tem, da jo sestavljajo skoraj enaki deleži peska in melja, le gline je nekoliko manj. Če peščena tla dobro prepuščajo vodo in jo slabo zadržujejo, glinasta pa ravno obratno, so potem ilovnata tla nekje na sredini. Vodo tako zadržujejo a jo tudi prepuščajo, zato so tudi suhe grude drobljive, po dežju pa hitro zgubijo mazavost in gnetljivost. Ilovnata tekstura je za večino kmetijskih kultur najbolj ugodna.

Struktura tal nastaja ob združevanju osnovnih mineralnih talnih delcev in organske snovi (humusa) v skupke ali strukturne agregate. Vzrokov za tako združevanje je več, pomembnejši pa so koloidne lastnosti gline in humusa oziroma njuna sposobnost koagulacije. Razen v peščenih tleh, talni delci ne nastopajo samostojno ampak v prgišču tal, zemlje ali prsti vedno vidimo skupke, grudice ali strukturne agregate, velike večinoma do 1 cm. V bolj humoznih talnih horizontih so agregati bolj zaobljeni, kroglasti, v mineralnih talnih horizontih ostrorobi oziroma poliedrični, v slanih tleh so podobni razmeroma velikim (nekaj cm) stebričkom ali prizmam. V hidromorfnih tleh z veliko gline strukture pogosto ni ali pa je zelo drobna lističasta, razvita v prečni smeri glavnih vodnih tokov.